Ali lahko starši z dobrimi nameni škodijo otroku?

Ali lahko starši z dobrimi nameni škodijo otroku?

Spomnim se dečka 2. razreda.  Bil je nežen, droben, rad se je igral sam.  Njegov očka je bil visok, močan, glasen, poznal je vse, ki smo bili zaposleni na šoli. Od čistilke do ravnateljice. Z vsakim je spregovoril vsaj kakšno besedo.

Nekega večera je deček potožil očetu:  » Tim mi je vzel svinčnik in ga zlomil. Rekel je, da sem reva, ker ne znam igrati nogometa.«

Očka mu je z dobrimi namenom svetoval: »Sinko moj, ne pusti se. Jutri vzemi ti njegov svinčnik in ga zlomi. On je reva.«

Deček je pokimal, oči so se mu zasvetile in v svojih mislih je že videl kako bo težavo rešil naslednji dan. Ja, točno tako bo storil kot mu je rekel očka. On že ve.

Ko ga je očka peljal v šolo, sta še enkrat ponovila celo zgodbo. Kaj mora storiti in kako.

Naslednji dan je deček pogledoval proti sošolcu in želel je izpolniti obljubo očetu. Saj ga ima tako rad.

Saj bi, pa ni zmogel. Razmišljal je samo še o tem kako bo očka razočaran. In res je bil. »Pa kako nisi mogel vzeti svinčnika nazaj. Pa kakšen fant si. Sramoto mi delaš.«

In novo sporočilo, tokrat očkovo. »Saj ne zmoreš. Reva si, niti svinčnika ne moreš vzeti sošolcu.«

 

Kakšen dobronameren nasvet bi vi dali svojemu otroku?

Pravilen odgovor je NOBENEGA.

V tej zgodbi ni pomembno ali je bil nasvet pravi ali ne.

 

Kaj bi moral storiti očka?

Najprej bi moral sina SLIŠATI. Dnevno srečujem otroke, ki mi povedo, da jih starši ne SLIŠIJO. Včasih sedijo poleg mene in govorijo, govorijo,… , ker doma niso slišani.

Včasih otroke samo vprašam: Kaj bi želel/a, da bi tvoji straši slišali?

In govorijo, govorijo,…

Če želite ohraniti  stik z otrokom, ga morate poslušati in mu postavljati prava vprašanja.

Postavljate otroku prava vprašaja.  Vzemite si čas, poglejte ga v oči, primite ga za roko, ugasnite televizijo in POSLUŠAJTE.

Naj vam naštejem nekaj vprašanj, ki otroku dajo občutek slišanosti in sprejetosti.

Povej mi malo več o tem? …ČAKAMO IN SMO TIHO.

Kako si se počutil, ko se je to zgodilo? … ČAKAMO IN SMO TIHO.

Imenujemo čustva. Ali si bil žalosten? Si bil jezen? Te je bilo strah? POSLUŠAMO IN SMO TIHO.

Kako si odreagiral, ko se je to zgodilo? Kako si se ob tem počutil?

Kaj bi lahko naredil drugače?

Petra Škarja v knjigi Česar nas niso naučili v šoli pravi:

»Vprašanja so vodilo naših sprememb.«

Ko na predavanjih postavim staršem vprašanje:

» Kaj bi rekli vašemu otroku, ko vam pove, da ga je učiteljica  geografije že trikrat poslala iz razreda?«

 

Najpogostejši odgovori so:

Zakaj ravno tebe? Ali je s tabo nekaj narobe ali pa z njo? Da se slučajno ne bi ponovilo.

S takimi vprašanji se komunikacija zaključi. Otrok vam bo iz dneva v dan povedal manj. Vprašanje zakaj že nakazuje, da smo obtoženi in otrok že išče odgovor, ki nas bo zadovoljil. Ta pa je velikokrat daleč od resnice.

Se sprašujete kako naj vprašate, če pa ste jezni, če vas njegovo vedenje vrže na obrate.

Najprej se umirite, lahko tudi poveste, da potrebujete za razmislek nekaj minut.  MEDTEM STE TIHO.

Potem pa, z vzpostavljenim dobrim stikom, začnete.

1.  Ali mi lahko malo več poveš o tem?

2. Vidim, da imaš pri geografiji težavo?

3. Kako boš rešil težavo? Ali ti pri reševanju te težave lahko pomagam?

4. Do kdaj boš rešil težavo?

Vse rešitve, ki jih bo predlagal,  vam ne bodo všeč, vendar ga lahko s pravimi vprašanji, z jasnimi pričakovanji o sprejemljivosti nekega vedenja peljete k temu, da začne težavo reševati sam in to na zelo konstruktiven način. Tako kot jo zmore SAM, vi postavljate samo okvirje.

5. Če težave ne boš rešil, boš imel v šoli lahko posledice. Kakšne posledice misliš, da bi lahko imel?

6. Kaj boš naredil naslednjo uro geografije?

Takšen način razmišljanja je popotnica za reševanje vseh težav na katere bo naletel na poti odraščanja. Morda njegova rešitev ne bo najbolj učinkovita, vendar bo to OTROKOVA IZKUŠNJA in iz nje  se bo naučil največ. Pridobival bo samozavest in osebnostno bo rastel.

Sedaj se morda sprašujete kaj je naredil oče v zgornji zgodbi napačnega?

Rad ima sina in ker je človek z izkušnjami mu je le svetoval.

Oče ni prisluhnil otroku, ni vzel v zakup, da je njegov otrok popolnoma drugačen od njega, nima njegovih izkušenj, karakterno pa sta si popolnoma različna. S svojimi pričakovanji do otroka, ga je tako obremenil, da je njegova samopodoba strmo padala. V najstniškem obdobju se je popolnoma zgubil. Pripravljen je bil slediti mladostnikom, ki so imeli vedenjske težave in so mu oni postavljali pravila igre.

Otroka je bolj bolelo to, da ni zadovoljil očetovih pričakovanj kot to, da  mu je sošolec vezel svinčnik.

Očka bi moral le verjeti vanj in deček bi moral slišati. »Verjamem vate, vem da ti bo uspelo.«  In, ko bi prišel iz šole, bi zopet postavil vprašanje: »Kako ti je uspelo?«

Reasoner v knjigi Kako vzgojiti srečnega otroka pravi, bolje ga boste razumeli, če:

1. ga boste poslušali in mu ne boste dajali sodb o tem kaj je prav in kaj ni,

2. izogibajte se temu, da bi mu govorili kaj mora narediti,

3. priznajte mu, da je prav, da se počuti tako kot se,

4. pokažite mu, da upoštevate njegova čustva.

In otrok bi imel OBČUTEK VARNOSTI, IDENTITETE, PRIPADNOSTI IN SMISELNOSTI.

 

Več o tem kako to doseči,  pa lahko slišite na našem seminarju 10.marca 2017 v Ljubljani ali pa si rezervirate termin za 20-minutno brezplačno telefonsko svetovanje na carobnapalcica@gmail.com.

 

Sem Neva Strel Pletikos, mama treh odgovornih, srečnih, uspešnih otrok, žena, univ. dipl. pedagoginja in sociologinja, TA praktik, NLP praktik, mojster z znanji teorije izbire in svetovalna delavka s 25 letnimi izkušnjami.