Koga se pravzaprav moramo bati v času terorističnih napadov?

Koga se pravzaprav moramo bati v času terorističnih napadov?

Zgodba ima kratko zgodovino, zgodila se je nekaj dni nazaj, v eni izmed naših osnovnih šol.
Ob dogodku sem ostala odprtih ust.

Deček 2. razreda, SLOVENEC po narodnosti je zjutraj prišel v svoj razred, še prišel ni do svoje klopi, ko se je ustavil pri deklici, sošolki, ki se je mirno igrala v igralnem kotičku. Deklica je po narodnosti Francozinja. Deček jo je pogledal v oči in ji mirno rekel:
»Prav je, da so pobili vse tiste FRANCOZE. Prav bi bilo, da bi tudi tebe in tvojo družino.« Deklica ga je gledala, ni dojela kaj ji je povedal sošolec, otrpnila je. Ostala je brez besed. Sošolka, ki je to slišala, je očitno začutila vso težo besed in stopila k učiteljici in ji povedala kaj je slišala. Učiteljica ni mogla verjeti svojim ušesom, stopila je do dečka, ga na samem povprašala o razgovoru s sošolko. In deček je mirno ponovil svoje besede in povedal, da on pač tako misli. Sedemletni deček.

Kako razumeti, kaj se plete v glavi dečka?

Gre za dečka, ki je v Franciji bil že večkrat, na potovanju s starši. V razgovoru so se starši čudili njegovi izjavi in povedali, da je deček spremljal te dogodke po televiziji in celo prepoznal kraje, v katerih so se dogajali tragični dogodki.

Ali so potencialni teroristi tudi med nami, ne glede na versko in narodnostno pripadnost?

Kaj se je tisto jutro pletlo v glavi tega dečka? Zakaj je pristopil prav k tej deklici? Od kje v njem vsa ta jeza? Nekritičnost do svetosti življenja?
Ne zatiskajmo si oči, da so otroci premajhni, da ne razumejo kaj in o čem govorijo. Kritični moramo biti DO SEBE, kakšna so naša prepričanja in izjave ob krvavih dogodkih. Kritični moramo biti, ko odpremo televizijo in gledamo krvave dogodke. Otroci nas opazujejo, gledajo, spremljajo, posnemajo, …
Janja Dermastja, univ. dipl. pedagoginja, je javno opozorila in apelirala na starše, da naj bodo pozorni na otroke ob gledanju krvavih dogodkov.
V šolah se srečujemo s hudimi oblikami nasilja in šikaniranja in to zmorejo zelo dobro že šestletniki. Vprašajmo se, kakšni so naši komentarji, do koga smo nestrpni, zakaj smo nestrpni,… Kakšne so naše besede ob kolonah beguncev, ki gredo skozi našo državo? Kdo smo mi, da lahko obsojamo? Kako in s kakšnimi besedami smo nestrpni do rdečih, črnih, belih? Do sosedov?

4 strategije, kako zaščititi otroka pred izpostavljenostjo s strani medijev

1. Ohranjanje rutine v domačem okolju daje otrokom največji občutek varnosti. Z mlajšimi otroki se ne pogovarjajmo o političnem kontekstu. Zavedati se moramo, da se otroci dogodke, posnetke in fotografije zapomnijo na način, kakor jim ga predstavljajo starši.
2. Glede na starost otrok, se držite osnovnih dejstev in ugasnite TV. Ne izogibajte se čustvom. Spregovorite o njih, poimenujte jih. Izražanje čustev bo otrokom pomagalo, da se bodo soočili z dogodkom. Potem pa jim dajte zagotovilo o varnosti in o delu ljudi, ki nas varujejo. Pojasnite jim, da so varni, a bodite realni. Treba jim je povedati, da strah, tveganje in nevarnost obstajajo. Prav tako pa je dobro, da vedo, da si večina ljudi na svetu želi miru.
3. Pozitivna sporočila naj bodo za prihodnost. Primerno otrokovi starosti povejte, kaj se je zgodilo in zakaj ter, kaj to pomeni za prihodnost. To so odgovori, ki jih morajo otroci dobiti tudi ob drugih žalostnih dogodkih, ki se zgodijo v družini.
4. Otroka prav tako seznanite z dejstvom, da družbena omrežja pogosto sporočajo nerealne in nepreverjene informacije. Mlajšim otrokom pa ob igranju računalniških igric, ki vsebujejo nasilje (ne vidim razloga zakaj bi jih morali igrati) povejte, da je dogajanje v igricah popolnoma nerealno in v resničnem življenju ljudje čutijo bolečino, strah, tesnobo, žalost in nimajo več življenj. Ko umrejo, umrejo, ne zaspijo in se ne zbudijo.

Od česa je odvisno kakšen zgled bomo dali našim otrokom?

Starši smo največji zgled našim otrokom. Zgleda ne dajemo samo z besedami in z našim delovanjem temveč predvsem na način preživljanja našega prostega časa. Najprej in največjo moč imamo doma, kjer lahko negujemo odnose. Naši otroci se od nas učijo strpnosti in sprejetosti. Naši otroci so naše ogledalo.
In niso premajhni, da ga nam ne bi nastavili…
In ti otroci bodo postali odrasli …ali se bomo bali lastnih otrok? Ali se bomo bali le sosedovih?
Si želite biti najboljši zgled vašim otrokom? Si želite potrditev, da prav ravnate in komunicirate z vašim otrokom? Se sprašujete ali ste na pravi poti? Ali vaš otrok zna izražati jezo?

Prijavite se še danes na 20 – minutno brezplačno svetovanje preko telefona ali Skypa na naslov: carobnaplacica@gmail.com ali na brezplčano predavanje, ki ga bomo organizirali 17.3.2017 v Hotelu Olenader v Strunjanu. Obvezne so predhodne prijave.

Več lahko preberete še na www.facebook/carobnapalcica, www.facebook/COR ali na spletni strani www.cor.si.

Sem Neva Strel Pletikos, mama treh odgovornih, srečnih, uspešnih otrok, žena, univ. dipl. pedagoginja in sociologinja, TA praktik, NLP praktik, mojster z znanji teorije izbire in svetovalna delavka s 25 letnimi izkušnjami.

Leave A Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja