Skupno branje – pismen otrok?

Ob Nacionalnem mesecu skupnega branja 19 (vse informacije o dogodkih v tem mesecu najdete na tej povezavi: https://nmsb.pismen.si/) – zakaj je otrok, ki bere skupaj s starši, bolj pismen?

Poučevanje in učenje pismenosti sta vrsto let upoštevala okvire individualnega razvoja otroka, oziroma otrokovo zrelost za branje in pisanje, začetek opismenjevanja pa je bil tako umeščen na začetek formalnega izobraževanja. Predvsem zaradi povezanosti z biološkim razvojem – otroci so zreli za branje in pisanje, ko dosežejo določeno stopnjo socialnih, spoznavnih in grafomotoričnih zmožnosti ter spretnosti. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja pa je prišlo do sprememb na tem področju. Chomsky, znani jezikoslovec, je tako predstavil spoznanje, da se otroci določenih pravil, kot so npr. izražanje množine, preteklika, slovničnih oblik ipd. učijo zelo hitro in se jih tudi naučijo v zgodnjem otroštvu (do približno petega leta starosti oz. pred začetkom formalnega izobraževanja), ne da bi slovnična pravila eksplicitno proučevali. Kmalu za tem je M. Clay uporabila izraz porajajoča se pismenost, s katero opisujemo ravnanja, spretnosti in vedenja, ki predhodijo branju in pisanju, značilna pa so za otroke v zgodnjem otroštvu. Takrat otroci še ne znajo brati in pisati, knjige in druge pisne materiale pa takrat vseeno uporabljajo na nekonvencionalen način. Pismenost ima korenine v malčkovem oz. otrokovem socialnem in govornem razvoju, na ta razvoj pa pomembno vplivajo tudi njegove zgodnje socialne interakcije.

Pomemben del razvoja zgodnje pismenosti je otrokovo pripovedovanje zgodbe. Le-to zajema komponente branja in pisanja, kot so:

  • sposobnost za reprezentacijo,
  • zmožnost za decentriranje in ohranjanje mišljenja,
  • zavzemanje različnih perspektiv,
  • raznolikost besednjaka,
  • metajezikovno zavedanje,
  • zmožnost časovnega, prostorskega in vzročnega povezovanja dogodkov, misli in čustev ljudi ter njihovih socialnih odnosov.

Malčki začnejo pripovedovati prve zgodbe, ko so stari približno eno leto in pol, oziroma takrat, ko uporabljajo prvo izjavo z dvema besedama. Otroci v zgodnjem otroštvu kasneje pripovedujejo vse bolj strukturirane in konvencionalne zgodbe.

Tri značilnosti družinskega okolja, ki napovedujejo razvoj otrokove govorne kompetentnosti in zgodnje pismenosti:

  • skupno branje otroka in staršev,
  • prepričanje staršev, da ima skupno branje pomembno vlogo,
  • pogostost stikov staršev s knjigami.

Drugi avtorji pa dodajajo še: vključevanje v simbolno igro, spodbujanje otroka k samostojnemu pripovedovanju, rabi tiskanega gradiva in otroških knjig, odzivnost staršev (npr. pohvala otroka, ko bere slikanico), oblikovanje ustreznega modela za učenje (npr. pred otrokom berejo, rešujejo križanko,…).

Skupno branje staršev in malčkov oz. predšolskih otrok ima posebno mesto v družinskem okolju. Starši se ob branju otroških knjig vključijo v govorno interakcijo že z dojenčki – s svojimi izjavami usmerjajo dojenčkovo in malčkovo pozornost, postavljajo mu vprašanja, poimenujejo like na ilustracijah, podkrepijo odzive. V drugem letu starosti se skupno branje spreminja v zaporedno prevzemanje vlog: ko mama otroku postavi vprašanje, se otrok nanj odzove z izjavo, mama pa jo nato podkrepi. Tako ima skupno branje vse več značilnosti dialoga, ki ga usmerjajo tako otrok kot starši.

Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na to, kakšna prepričanja imajo starši o skupnem branju je izobrazba. Bolj izobražene mame tako ocenjujejo, da spodbujajo otrokovo rabo govora, predvsem preko:

  • kupovanja knjig,
  • skupnega branja,
  • obiska knjižnice,
  • obiska lutkovne predstave,
  • pogostejšega pogovarjanja z otrokom med igro.

Tudi zagotavljanje simbolno bogatega okolja (npr. število vseh knjig, ki jih ima družina doma, število otroških knjig, ki jih imamo doma, otroških revij, material za risanje in pisanje,…) se povezuje z razvojem govora pri otroku.

Prek branja otroci razvijajo empatijo, spoznajo osebe, ki niso del ožjega družinskega okolja (npr. drugi socialni status, druga vera, starejše osebe,…). Branje spodbuja razvoj domišljije, pomaga povečevati besedni zaklad in širi obzorja na različnih področij. Otrok s pomočjo branja lažje razume sebe in socialno okolje.

Skupno branje se povezuje s/z:

  • razvojem vezane pozornosti otroka: odrasli uporablja besede, npr. poglej, tukaj,…
  • razvojem teorije uma: razumevanje čustev, misli, želj, odločitev junakov v zgodbah (povezuje se z razumevanjem svojih mentalnih stanj, pa tudi drugih).
  • socialnimi zmožnostmi: prosocialne spretnosti (naklonjenost, prijateljstvo), preseganje egocentričnosti prek odnosov med junaki in junakinjami
  • empatijo (socialna in čustvena): kako pomagati drugim, razumejo kako se drugi počutijo v stiski
  • večjim obsegom besednjaka
  • boljšo struktura jezika (metajezik)
  • pripovedovanjem zgodbe na višji ravni,
  • razvijanjem domišljije
  • porajajočo se pismenostjo (branje in pisanje)
  • znanjem otrok: v veliki meri je povezano z višjo govorno kompetentnostjo, učijo se npr. o drugih verah, ljudeh v drugih državah, osebah z drugačnim socialnim statusom itd.

Pri skupnem branju so pomembni:

  • Starost: čim prej!
  • Pogostost: čim več!
  • Kakovost skupnega branja: aktivno branje, dialog, odprta vprašanja, pogovor o zapletih, čustvih, spodbujanje k samostojnemu pripovedovanju, iskanje lastnega začetka ali konca zgodbe, seznanitev s knjigo – naslov, avtor, ilustrator, razlaga neznanih besed, raba metajezika npr. poglej kako sta vesela. Pri kakovosti skupnega branja je pomembna tudi izbira kakovostnih knjig (kakovostne knjige imajo za tretjino bolj raznolik besednjak kot spontani govor, in 50% več besed kot TV oddaje).

Bolj kot vse našteto pa branje omogoča čustveno povezavo s staršem in čudovit način za preživljanje kvalitetnega skupnega časa. Vem, da nekateri v branju neznansko uživajo, drugi pa nekoliko manj… Nekaterim branje nikoli ni ”zadišalo”, spet drugim se je priskutilo skozi izobraževanje… Lahko, da imate do branja odpor in se vam to zdi potrata časa. A verjemite, res ni. Če se lotite počasi, z majhnimi koraki in izberete knjige, ki pritegnejo tudi vas, morda ustvarite rutino prijetnih trenutkov, ki bodo vam in vašim otrokom nudili sprostitev. Kdo ve, morda pa boste prav skozi skupno branje z vašim otrokom, branje vzljubili tudi sami? Poskusite!

Kim Pletikos, dipl. psih.

Viri: 

  • http://solazaravnatelje.si/wp-content/uploads/2018/10/Branje-v-druzini-in-vrtcu_Ljubica-Marjanovic-Umek.pdf
  • https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/marjanovic_umek_et_al._jz_2019_02.pdf
  • https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-6KBFPU1Q/a3695186-dd34-401e-804b-7a21b671d37e/PDF
  • http://psiholoska-obzorja.si/arhiv_clanki/2005_2/bajc.pdf