Dobro delni?

Spremljam objave za Krisa…Ogromno ganjenih ljudi, ki jih prizadene tuja nesreča. Veliko staršev, ki čuti bolečino njegovih staršev. Veliko ljudi, ki želijo pomagati, ker pač lahko. Veliko oseb, ki trdijo, da jih je zgodba pretresla, da jih nepravičnost boli in da enostavno moramo narediti več. Ljudi, ki se jezijo na politike, zdravstveni sistem in državo. Spremembe naj bi bile tokrat neizbežne. Res je. Mogoče je pa zdaj pravi čas, da nadaljujemo v tej smeri.

Pred nekaj dnevi sem v Ljubljani pred Mladinsko knjigo srečala prodajalca Kraljev ulice. Star je bil dobrih 60 let, na njegovem obrazu pa nobenega sledu alkohola in drog, kot mnogi ob omembi tega časopisa predvidevajo. Samo sledovi žalosti in sramu. Ob vstopu v trgovino me je pozdravil, pogledala sem ga v oči in odzdravila. Ob tem sem začutila njegovo bolečino. Ni mu bilo všeč da je tam. Prezirajoči pogledi ga niso potolažili. Umiki pogledov še manj. Ignoriranje njegovega pozdrava niti. Stal je tam, brez vsakršnega občutka dostojanstva, kot da ni vreden ničesar.

Zakaj? Ker se je velika večina ljudi, ki so šli mimo njega tako obnašala. Ker so mu dali jasno vedeti, da je še eden od tistih nadležnih, ki prosjačijo in hočejo njihov denar, namesto da bi kaj pametnega počeli? Med hojo po trgovini sem razmišljala o njem. Še vedno sem bila nekoliko pod vtisom dobrodelne Slovenije iz preteklih dni, ki je v mojih mislih odpirala kup vprašanj. Ko sem izstopila, mi časopisa sploh ni ponudil. Ni mi ga želel vsiljevati. Pogledala sem ga in ga vprašala, če ga lahko kupim. Njegov izraz na obrazu se je spremenil v trenutku. V njegovih očeh tistih nekaj sekund ni bilo več bolečine, sramu, razočaranja, zmedenosti, jeze… Za trenutek sem v njegovih očeh prepoznala srečo. Vedela sem, da bo sreča hitro minila, zato sem jo skušala zadržati vsaj še za trenutek. Pravzaprav smešno, kako z lahkoto lahko vplivamo na razpoloženje ljudi okrog nas…

Čeprav časopis redno kupujem in poznam njegovo ceno, sem pogovor začela tako, da sem ga vprašala koliko stane časopis. Povedal mi je, da sicer en evro, ampak da mu lahko dam kolikor pač imam. Očitno je v meni prepoznal mladenko, ki je nikakor ni želel oskubiti.

Odprla sem denarnico in mu rekla, da veliko kovancev sicer na žalost nimam. En evro sem takoj našla, ob brskanju in iskanju še kakšnih drugih ”konkretnih” kovancev pa sem ga vprašala, če mu lahko dam še ostale manjše kovance, ki jih imam.

Odgovoril mi je nekoliko začuden, da mu jih lahko vsekakor dam, saj je zanj vsak cent veliko vreden. Ko sem mu predala še pest kovancev manjših vrednosti, ki jih večina ljudi pusti kar na blagajni, me je pogledal v oči in se mi zahvalil. Upam si reči, da povsem iskreno.

Ker je videl, da časopisa ne nameravam vzeti me je spodbudil naj ga le vzamem in malo prelistam, saj so v njem zanimive zgodbe. Kar je vsekakor res. Časopis je vedno poln najrazličnejših in vedno zanimivih kratkih zgodb. Vzela sem ga, čeprav sem tistega že imela in mu odgovorila:

,,Hvala vam in uspešno prodajo”. Pomislila sem, koliko bi mi imel ta gospod povedati, če bi mu namenila nekaj časa…

Hkrati pa sem prejela odgovor o katerem sem razmišljala še naslednje dni: ,,Hvala, upam da res, to je bil danes moj prvi prodani časopis”.

Prevzela me je jeza. Jezna na vse te dobre ljudi, ki jih tako strašansko ganejo zgodbe ljudi v stiski. Jih njegova bolečina ne gane, zato ker ne poznajo njegove zgodbe? Zato ker ni otrok? Zato ker je že tako ali tako star? Zato ker ni objavljen na internetu? Spomnila sem se na migrante. Na mame, očete in otroke, za katere v resnici res ne vem in si ne znam predstavljati kaj so preživeli. Saj ni treba, da se strinjamo z migrantsko politiko. Ampak zakaj ne zmoremo enostavno sprejeti, da so tudi to ljudje. Da le niso vsi slabi. Zakaj jim ne priznamo dostojanstva? Zakaj jih obsodimo brez vsakršne informacije o poti, ki so jo prehodili. Zakaj jim sodimo na osnovi peščice, katerih zgodbe prav tako ne poznamo? Zakaj ne pokažemo sočutja. Nasmeha. Spoštovanja? Kako lahko mi, privilegirani, ki smo odrasli v zdravem okolju z odprtimi vrati na vse strani, sodimo komurkoli? Zakaj tako hitro obrnemo ploščo in potlačimo vsa čustva, ki bi jih lahko začutili, samo zato, ker nas je strah? Ker mislimo da smo vredni več? Ker smo se odločili, da nekatere težave niso naša stvar? Ker mislimo, da je to kar počnemo in kar smo, edino pravilno?

Jeza sčasoma privede do akcije. In tako sem začela razmišljati, da je mogoče res čas, da naredimo korak naprej. Mladi s(m)o ga že zdavnaj naredili. Niso tako brezupni, kot mnogi mislijo. Oblikovali so okolje v katerem drugačnost ni nič omembe vrednega. Je nekaj normalnega in vsakdanjega. Okolje v katerem so odraščali združuje zgodbe številnih ljudi z različnih delov sveta, ki jim dajo misliti.  To so njihovi znanci, prijatelji in sošolci. Njihovi bližnji. V takem svetu je manj prostora za obsojanje in manj prostora za strah. Več je prostora za naklonjenost, spoštovanje in pomoč.

Vem, da je v človekovi naravi to, da se zapre v svoj svet. Tako ga bolečina, nepravičnosti in krivice ne morejo potegniti v svoje ”brezno”. Zato pa še toliko bolj občudujem tiste, ki se podajo naravnost vanj. Ki preživljajo čas tam, kjer je bolečina nekaj normalnega, pa vendar vsak dan znova vidijo lepoto okrog sebe. Občudujem tiste, ki zmorejo pomagati nesebično. Prostovoljno. Ki so si pripravljeni vzeti čas. In takih je med mladimi res ogromno. Občudujem vsakega, ki si v tem neznansko hitrem tempu življenja odtrže delček časa, da brezdomcu, ki ob parkomatu prosi za denar nameni kakšen cent ob lepemu pozdravu in pogledu v oči. Občudujem vsakega, ki dela z otroki,  bolnimi, starejšimi, mladimi in vsemi, ki so se znašli v taki ali drugačni stiski. To zahteva pogum in zares veliko srce. Delno je dober vsak od nas. Dobrodelen pa le tisti, ki si vsakodnevno, za trenutek, dovoli začutiti stisko ljudi s katerimi se srečuje in jim pomaga tako kot v tistem trenutku zmore. Takega bolečina ne hromi, temveč krepi.

Kaj vse sproži en sam nasmeh, ki v očeh drugega, za trenutek ali dva, naslika srečo.

Kim Pletikos, dipl. psih.