Napaka naredi junaka

Neuspešno. Ponovni poskus in spet neuspešno. V tretje gre rado? Spet neuspešno. Bo naslednji poskus uspešen? Bo trud poplačan?

Mislim, da je najboljša stvar, ki ti jo šport lahko da, ta, da se naučiš izgubljati. Vložiš neznansko veliko truda, a včasih to res ni povezano z izkupičkom. Ne glede na to, kako uspešen si, pride prej ali slej do ovire na poti. Sčasoma imaš občutek, da se ženeš za nečim kar je nedosegljivo. Nekako tako je kot takrat, ko v bloku brez dvigala končno prideš v 5. nadstropje in ugotoviš, da si v avtu pozabil telefon. Ne glede na ves tvoj trud in vloženi čas, ti ne preostane nič drugega, kot da ponoviš vajo.

Je v ostalih življenjskih sferah kaj drugače? Kaj je nepremagljivost? Če vprašam tistega, ki se meni zdi nepremagljiv, bodo dovolj prsti ene roke, da našteje svoje poraze? Uspešnost samo dvigne letvico višje. Samo še bolj pikolovski postanemo. Samo še dodatno nadstropje, ki ga bomo morali prepešačiti dobimo pred sabo.V najboljšem primeru ugotoviš, da si se znašel v bloku, v katerem enostavno nikdar ne boš odkril kaj se skriva v zadnjem nadstropju. Takrat se zdi, da postanejo ljudje vse bolj dojemljivi za najmanjša odstopanja od popolnosti. In ta odstopanja jemljejo kot poraze.

Zdi se, da je vsak uspešen človek, na nekem področju, v neki meri, perfekcionističen. Vlaga ogromno truda v nekaj, za kar nima garancije, da bo prineslo želeni rezultat. In ko ne uspe, poskuša znova. Poskusi drugače. Dokler nekam ne pride. Navadno pa to nikoli ni cilj, je samo vmesna postaja, ki vodi v neznano. Meja ni, nihče ne ve, kam lahko pride. Obstaja samo neskončna pot, ki v resnici nima ciljne arene. Življenje, se zgodi nekje vmes. Med pričakovanji, upanjem, razočaranji, žalostjo, srečo, nestrpnostjo, tremo, …

Ob branju Thalerjeve knjige, v kateri avtor opisuje vedenjsko ekonomijo in poudarja, da ljudje nikakor nismo ekoni, ne razmišljamo racionalno, ne pretehtamo plusov in minusov in se ne odločimo na podlagi objektivne koristi, sem ob hkratnem zavedanju o zelo verjetnih, neželenih in impulzivnih prazničnih nakupih v bližnji prihodnosti, začela razmišljati, zakaj neki je tako…

Mnogo tega je še v nas, kar tvori podlago za naše odločanje. Čustva, prepričanja, navade, mnenja, predsodki, … To vem, a se ob tem sprašujem zakaj tako težko sprejemamo odločitve? Res je, nekatere so lahko usodne, a če vzamemo v obzir tiste, ki to niso … Odločamo se in se hkrati bojimo, kaj, če bo odločitev napačna? Kaj, če ne bo tista prava?

Kaj je s tem, da se želimo na vsak način izogniti napakam. Vse moramo narediti prav. Doma, v službi, na ulici, na internetu, … Otroke učimo, da morajo ravnati prav, pa vendar jim ne dovolimo napak. Najraje bi videli, da bi jim lahko posodili kar svoje, pa naj se učijo z njih. Na vsak način hočemo preprečiti, da bi se jim zgodilo kaj, kar zanje ne bi bilo optimalno.

Od ljudi na vodilnih položajih pričakujemo popolnost, od športnikov pričakujemo nepremagljivost, in odsotnost napak. Ampak ali ni veličina človeka ravno v tem, da napako prizna. Da prevzame odgovornost in mirno reče »Ja, to sem pa naredil narobe«. Brez slabe vesti. Ali ne odlikuje velikega človeka to, da se uči iz svojih napak?

Verjamem, da se največ naučimo iz majhnih uspehov in velikih porazov. Takrat imamo priložnost, da  sprejmemo odločitev in tvegamo. Če se odločitev izkaže za napačno, smo naredili napako. Poskusiti bomo morali drugače.

Pomislite, zakaj imamo na televiziji oddaje o letalskih nesrečah, v katerih do pike natančno analizirajo celoten letalski sistem. Ne obsojajo pilota, temveč iščejo rešitve, ki bi napake preprečile. Iščejo vzroke za nesreče, tudi za napačno človeško reakcijo v določenem trenutku. S tem se letno zmanjšuje število nesreč, ne glede na to, da se število poletov drastično zvišuje. A pomislite zdaj na napake v medicini. Ravno tako so usodne. A o njih slišimo malo. Večinoma se jih skuša prikriti, zagotovo pa se jih ne analizira tako podrobno. Niti se ne izpostavlja vseh možnih sistemskih napak, ki so zelo mogoče  povzročile to, da je bil nazadnje človek tisti, ki je zadal »usodni udarec«. Dejstva lahko obračamo kakorkoli želimo, navsezadnje pa smo samo ljudje, ki se v osnovi učimo iz poskusov in napak. Tudi, če tako zelo radi verjamemo v neznansko kompleksnost našega miselnega ustroja.

Zato, ne glede na našo pravzaprav biološko vrojeno nastrojenost proti napakam… Mar ne bi bil svet lepši, če bi si dovolili napake in jih priznali – sebi in drugim. Če bi jih morda celo spodbujali in jemali kot nekaj dragocenega. Kot nekaj, kar nam omogoča uvid v kotičke, ki jih do sedaj še nismo odkrili. Ni važno, ali je to v službi, doma, na cesti, ko boste naslednjič nekomu izsilili prednost ali takrat, ko boste po napornem dnevu nekoga nadrli, ker svojega dela ne opravlja po vaših pričakovanjih. Samo vprašajte se, kaj dogodek pove o vas. Pove, da ste slab človek ali pa imate samo slab dan? Ste izčrpani in preobremenjeni in vas je situacija zato spravila iz tira? Takoj imate na voljo kupček informacij, ki vam lahko pomagajo, da se morda spoznate še malo bolje.

Zavedanje in sprejemanje svojih napak omogočata spremembe in rast. Rečem lahko, da je to druga stvar, ki te je šport prej ali slej nauči… Da svoje napake znaš analizirati in jih ne jemlješ osebno. So le napake, ki jih narediš v določenem času, v določenem stanju in so del tvojega vsakdana. In ta del športa je pravzaprav tisti, ki je vreden zlata. Zaradi njega se zavedaš, da je celoten proces tisti, ki te zabava veliko dalj časa, kot vsi dosežki, po katerih navadno kaj hitro rečeš “v redu, zdaj pa dalje”. Napaka prej ali slej naredi junaka … Ali pa bedaka … Odločitev je v vaših rokah.