Vloga starša pri otrokovem čustvovanju

Pretekli teden me je na temo, o kateri se vse premalo govori, spomnila situacija pri zdravniku … Mamica je s sinčkom čakala, da bo prišel na vrsto za cepljenje pri svoji pediatrinji. Deček je prišel v čakalnico objokan, ko je zagledal vrata ambulante, so se solze kar ulile …

Deček se je praktično tresel, glasno je jokal in prva stvar, ki sem jo opazila je ta, da je bilo mami zelo neprijetno. Predvidevam lahko, da ji je bilo neprijetno zato, ker je bila čakalnica polna ljudi, ni si želela biti moteča, morda je imela občutek, da jo vsi opazujejo, celo obsojajo.

Njen prvi instinkt je bil ustaviti dečkov jok, ga utišati. Seveda, to bi naredila večina staršev. Ne želimo si, da bi 10 ljudi poslušalo jok našega otroka, obenem pa vemo, da se bo ta otrok moral čez nekaj minut cepiti in da bo to težko izvedljivo, če bo otrok v takem krču. Morda nas zagrabi celo panika – kaj zdaj, komaj sem si vzel/a prosto v službi, da pridem sem, kaj če se ne bo hotel cepiti, kaj naj naredim? Glavo nam napolnijo številne misli, želimo si le eno, da bi otrok zmogel obvladati svoj strah, vstopil v ambulanto, se cepil, mi pa bi v miru zapustili zdravstveni dom.

Polni upanja rečemo: »Ne joči, vse bo v redu!«. Točno ta stavek je izrekla tudi ta mama. Sledil je klasičen: »Daj no, saj si že velik fant!« in seveda »Poglej, kako je tista punčka pogumna. Ne smeš jokati, nič takega ne bo.«. Ko prigovarjanje na ta način traja nekaj časa, deček postaja vse bolj objokan, mama pa ob njem postaja vse bolj nestrpna (bliža se namreč čas, ko bo otrok moral vstopiti v ambulanto), nestrpno reče: »zdaj pa dovolj, takoj nehaj jokati ali pa danes popoldan ne bo nič s tvojo najljubšo risanko!«.

Vedenje mame nam je povsem razumljivo, če pomislimo na situacijo v kateri se je znašla in glede na to, da je bila ob joku svojega otroka najbrž že kje, kdaj deležna obsojajočega pogleda ali dveh. Mama seveda ni želela nič slabega – otroku je želela dobro, težko ji je bilo, ker sina ni mogla potolažiti, seveda ni želela, da sin trpi in da mu je hudo. Obenem jo je v stisko spravljalo tudi dejstvo, da se bo pač na nek način moral cepiti in da ga bo prav gotovo bolelo.

Kaj bi lahko ta mama naredila drugače in predvsem – zakaj?

Ob porastu čustvenih in vedenjskih težav med otroki in mladostniki se enostavno moramo začeti spraševati, kako lahko postopamo drugače že v vsakdanjih situacijah. Kako lahko preprečimo, da bi naš otrok potlačeval čustva, da ne bi zmogel izražati žalosti oz. jeze? Kako lahko pripomoremo k temu, da naš otrok ne bi razvil tesnobe? Da bi zmogel predelati svoja čustva? Da čustev ne bi delil na pozitivna in negativna? Kako preprečiti, da bi bil otrok v krču, ko bo začutil neprijetno čustvo? Predvsem pa – kako otroka naučiti, da so vsa čustva dovoljena, da imajo svojo funkcijo in da ni potrebno, da se bori proti njim?

V prvi vrsti se moramo izobraziti sami. Ozavestiti moramo dejstvo, da so vsa čustva koristna in da je smiselno, da nam je občutenje vseh čustev dovoljeno. Dalje moramo ozavestiti, da je naloga nas, kot staršev ta, da otroku to v vsakodnevnih situacijah sporočamo. Seveda, učiti ga moramo tudi prilagajanja čustev socialnemu kontekstu, ampak otrok se mora najprej naučiti občutiti in prepoznati čustva, šele potem jih bo lahko obvladal in prilagodil kontekstu ter seveda izbral primerno vedenje, da jih izrazi.

Nekaj napotkov:

• Ko otrok izrazi čustvo, mu to dovolite. Ne glede na to, za katero čustvo gre. Dajte mu nekaj minut. Naj joče, se jezi (seveda, če ne dela škode sebi ali drugim), naj se smeji, …
• Izgobajte se kakršnim koli stavkom, ki se začnejo z »ne«, na primer »ne joči«.
• Vaš odziv naj bo sprejemajoč.
• Na glas povejte čustvo, ki ga prepoznate pri otroku: »verjamem, da te je strah«, »vidim, da si jezen«.
• Otroku dajte jasno vedeti, da je čustvo dovoljeno, normalizirajte doživljanje tega čustva: »normalno je, da te je strah cepljenja«, »normalno je, da si v tem trenutku jezen«, …
• Otroka se dotaknite, ga pobožajte, objemite (če menite, da ga to ne bo še bolj razjezilo – odvisno od vašega odnosa z njim).
• Povejte mu, da ste ob njem.
• Vprašajte ga, kaj bi mu v tem trenutku pomagalo.
• Pojasnite mu, kaj se dogaja, npr. »Strah te je, da te bo bolelo, tako kot zadnjič. Ampak poglej, spomni se, kako si zadnjič uspel razmišljati o počitnicah in si zdravnici pripovedoval kje vse smo bili, vmes te je malo zabolelo ampak je bilo zelo hitro mimo. Kaj boš danes povedal zdravnici?«.
• Ponudite mu alternativo. Če otrok joče, mu namesto, da mu rečete ne joči, nežno recite: »Poglej me, zdaj bova skupaj nekajkrat globoko vdihnila, se spomniš, kako sva to počela doma pred spanjem? Narediva en globok vdih skozi nos in napihniva trebuh kot velik balon. Sedaj pa narediva dooooolg izdih in trebuh čisto sprazniva.«.
• Lahko poskusite tudi s preusmerjanjem misli in poskušate otroka zamotiti, npr. s pogovorom, knjigo, sprehodom do avtomata s pijačo, …
• Pripravite se na situacije v katerih lahko predvidite čustven odziv in vse to naredite že prej. Poskušajte se pogovoriti o tem, ali je otroka strah, kaj lahko naredi če ga bo, kako bo vse skupaj potekalo in kaj bo počel potem.