Apatični otroci – kako jim pomagati?

Dejstvo je, da je vedno več otrok in mladostnikov nezadovoljnih, tesnobnih in depresivnih, osamljenih, nesrečnih, odvisnih (od telefona in/ali od prepovedanih substanc). Po podatkih WHO je v starostni skupini od 15 do 44 let depresija vodilni vzrok invalidnosti. Pa vendar v zadnjem času pri delu z otroki in mladostniki opažamo še nekaj – apatičnost. Gre za stanje, ki je lahko še mnogo hujše od vsega prej naštetega. Gre za stanje, ki starše spravi v brezup in ki v njih vzbudi smrtni strah.

Ko pred vami sedi otrok, ki mu je vseeno za vse, ki na vsako vprašanje odgovori z “ne vem”, ki na nobeno posledico svojega vedenja ne odreagira, ki pove, da mu ni mar za nič na tem svetu, ki enostavno ne zmore najti radosti v svojem življenju, ki ga nič ne razveseli in nič ne razžalosti, predvsem čuti praznino – takrat pred vami sedi otrok, ki je apatičen. In tako stanje je še mnogo bolj nevarno od vseh prej naštetih.

Biti apatičen pomeni, da nič ne občutimo (na telesni ravni) in ne čutimo nobenih čustev. Pomeni, da je posameznik popolnoma brezbrižen, top in ravnodušen. Navadno je posledica tega, da posameznika negativna čustva tako prevzamejo, da se neha boriti. Enostavno posamezniku zmanjka energije, da bi se boril in se trudil. In za starša ni večje groze kot je ta – da se otrok preneha boriti.

Vzrokov, ki privedejo do tega je ogromno – lahko bi govorila o delovanju možganov in o tem, kako so možgani današnjih mladostnikov navajeni na neprestane “impulze” iz okolja, kar jih utruja in obenem dela preobčutljive. Lahko bi govorila o vzgoji in o tem, da permisivna vzgoja, ki od otroka nič ne zahteva in prezaščitniška vzgoja, ki otroku ne dovoli, da bi občutil frustracije prispevata k težavam v duševnem zdravju otrok in mladostnikov. Lahko bi govorila o vse slabših socialnih veščinah otrok in mladostnikov in o tem, da so vse manj empatični, vse bolj vase usmerjeni, vse manj povezani in vse bolj osamljeni. Lahko bi govorila o družbi, ki ustvarja posameznike, ki jim je mar samo zase. O družbi v kateri je pomembno le kaj imaš in ne kakšen si. O vrednotah, ki poudarjajo predvsem boj za dosežki. O genetskih vpliv, o pre in postnatalnem okolju. O stresu, ki ga doživljajo starši in njihovi otroci. O ločitvah. In še o mnogo čem.

A mislim, da je najbolj smiselno, če pišem o tem, da moramo otroke spodbujati k temu da čutijo. K temu, da so aktivni in ne pasivni. K temu, da jih stvari razjezijo. Da jih spravijo iz tira. Da se nam uprejo. Da stojijo za svojim mnenjem. Da ga seveda znajo spoštljivo predstaviti. Pa vendar – da se ne uklonijo večini, temveč da verjamejo v to, kar čutijo v sebi. Pomembno je, da to negujejo. Dovolimo jim, da doživijo žalost, jezo, srečo, zadovoljstvo, razočaranje, ljubosumje. Vse to nas dela žive – patične (ang. pathy), kar pravzaprav pomeni trpljenje. Od tod tudi izhaja prepričanje, da je vsako trpljenje boljše od apatije. Otroke učimo biti apatični s pasivnistjo. Pasiven otrok postaja apatičen otrok. In ko je otrok enkrat apatičen je zelo težko pomagati. Zato je pomembno, da delamo na preventivi in da otroke spodbujamo k aktivaciji, k razmišljanju, čutenju, k izražanju odnosa do stvari, k opredeljevanju glede stvari. To kar čutijo je pomembno, čeprav je za nas odrasle pogosto tudi obremenjujoče.