Za svojo osebnostno rast in svetovanje klientom glede učinkovitega vzpostavljanja medosebnih odnosov, mi pomagajo znanja iz Teorije izbire.
Teorija izbire je temelj Realitetne terapije. Realitetna terapija je svetovalno-psihoterapevtska metoda, s katero klientu pomagamo pri reševanju njegovih težav tako, da prevzame nadzor nad svojim življenjem. Teorija izbire namreč temelji na prepričanju, da si posameznik vse izbere sam, tudi nezadovoljstvo, ki ga občuti. Ker realitetni terapevt meni, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do sreče in dobrobiti človeka, klienta spodbuja k kakovostnim odnosom z ljudmi, s katerimi živi. Nekatere temeljne predpostavke Teorije izbire so:
Teorija izbire človeka dojema kot svobodno, odgovorno bitje, ki je notranje motivirano, njegovo vedenje pa je namensko. Če izberemo vedenje, ki učinkovito poteši naše potrebe, smo srečni. Ne prenesemo pa daljše nepotešenosti temeljnih potreb, zato jih skušamo zadovoljiti z vedenjem, ki ni preizkušeno, tako vedenje pa se zunanjim opazovalcem pogosto zdi noro, škodljivo. Pogosto skušamo potešitev doseči s togim ponavljanjem neučinkovitega vedenja zaradi zgrešenega prepričanja, da lahko ljudi prisilimo, da se obnašajo, tako kot to mi želimo. Cilj realitetne terapije je klientom omogočiti, da bolje razumejo svoje vedenje in znajo bolje izbrati načine, s katerimi bodo potešili svoje potrebe. Klient se ne počuti kot nemočna žrtev okoliščin, ampak kot aktiven akter, ki sam določa svoje vedenje.
Zadovoljstvo lahko dosežemo brez upoštevanja drugih, srečo pa le, če se znamo srečati z drugimi.
Teorija izbire je temelj Realitetne terapije. Realitetna terapija je svetovalno-psihoterapevtska metoda, s katero klientu pomagamo pri reševanju njegovih težav tako, da prevzame nadzor nad svojim življenjem. Teorija izbire namreč temelji na prepričanju, da si posameznik vse izbere sam, tudi nezadovoljstvo, ki ga občuti. Ker realitetni terapevt meni, da so ustrezni odnosi z bližnjimi ključ do sreče in dobrobiti človeka, klienta spodbuja k kakovostnim odnosom z ljudmi, s katerimi živi. Nekatere temeljne predpostavke Teorije izbire so:
- Neposredno lahko nadziramo le mišljenje in dejavnosti. Čustva, počutja in fiziološke procese pa lahko nadziramo le posredno, preko svojega mišljenja in dejavnosti.
- Naše vedenje je namensko in proaktivno.
- Nadzorujemo lahko le svoje vedenje.
- Vse kar lahko ponudimo drugim in kar oni lahko ponudijo nam, so informacije.
- Odnosne težave so vedno težave v sedanjosti: bodisi živimo v nezadovoljivem odnosu ali pa ga sploh nimamo.
Teorija izbire človeka dojema kot svobodno, odgovorno bitje, ki je notranje motivirano, njegovo vedenje pa je namensko. Če izberemo vedenje, ki učinkovito poteši naše potrebe, smo srečni. Ne prenesemo pa daljše nepotešenosti temeljnih potreb, zato jih skušamo zadovoljiti z vedenjem, ki ni preizkušeno, tako vedenje pa se zunanjim opazovalcem pogosto zdi noro, škodljivo. Pogosto skušamo potešitev doseči s togim ponavljanjem neučinkovitega vedenja zaradi zgrešenega prepričanja, da lahko ljudi prisilimo, da se obnašajo, tako kot to mi želimo. Cilj realitetne terapije je klientom omogočiti, da bolje razumejo svoje vedenje in znajo bolje izbrati načine, s katerimi bodo potešili svoje potrebe. Klient se ne počuti kot nemočna žrtev okoliščin, ampak kot aktiven akter, ki sam določa svoje vedenje.
Zadovoljstvo lahko dosežemo brez upoštevanja drugih, srečo pa le, če se znamo srečati z drugimi.