Bodite zgled.

O vzgoji je napisanih nešteto knjig. Prebiramo lahko, kakšen je optimalni vzgojni slog, katera so tista starševska vedenja s katerimi bomo kar najbolje podprli otrokov razvoj, kako odreagirati v kritičnih situacijah, da otroka ne bomo travmatizirali ipd. Na vsakem koraku smo deležni priporočil in navodil o tem, kaj vse moramo in ne smemo početi, da bo se bo naš otrok razvil v takega mladega odraslega, kot si želimo. Kaj mu moramo reči v puberteti in česa ne, kako vprašati, da bomo dobili smiseln odgovor, kako odreagirati, ko kriči na nas in zaloputne vrata, kaj narediti, ko sploh ne želi spregovoriti z nami, kaj narediti, če se otrok zapira vase in postaja nesrečen, kaj, če otrok nima nobenega interesa?

Na vse to obstajajo različni odgovori in v resnici nobeden od njih ni pravilen, niti napačen. Vsak otrok je svet zase in zato enega recepta, ki bi deloval za vsakega otroka ni. V vsakem primeru boste morali poizkušati in poizkušati, da boste našli pristop, ki bo za vašo družino in vašega otroka funkcioniral.

Kaj pa, če se držimo nasvetov in odreagiramo tako, kot nam svetujejo in smo kljub temu neuspešni. Zakaj pride do tega? Navadno zato, ker je predpogoj to, da »živimo to, o čemer pridigamo«. Če si želimo, da bi bil naš otrok samozavesten, zadovoljen, srečen, radoveden, samostojen, optimističen, družaben, … Potem je najbolje, da delamo na tem, da taki postanemo tudi sami. Še bolj konkretno – če želim, da bi moj otrok bral, je dobro, da me kdaj vidi brati in v tem uživati. Če želim, da bi moj otrok vztrajal, ko mu ne gre, je dobro, da me kdaj vidi vztrajati, ko mi ne gre. Če želim, da bi bil moj otrok optimističen, je dobro, da sem taka tudi sama. Če želim, da moj otrok v drugih vidi predvsem pozitivne značilnosti, je dobro, da pred njim ne govorim npr. o tem, kako sosede ne morem prenašati. Če želim, da moj otrok rad hodi v šolo, potem je dobro, da pred njim ne govorim o tem, kako so učitelji nesposobni. Če želim, da moj otrok kvalitetno preživlja svoj prosti čas, je dobro, da poskrbim, da ga kvalitetno preživljam tudi sama. Če želim, da moj otrok dobi zaposlitev s katero bo zadovoljen, je dobro, da ne vztrajam v zaposlitvi s katero nisem zadovoljna in ki me dela nesrečno. Če želim, da ima moj otrok dobre medosebne odnose, je dobro, da jih imam tudi jaz. In tako naprej … Zakaj? Ker se otrok najlažje uči z zgledom. To, kar vsakodnevno opazuje doma, postane njegova realnost.

Zato se najprej osredotočite nase. Se jaz vedem tako, kot si želim, da bi se moj otrok? Sem jaz tak zgled, ki otroka vleče v smer, v katero si želim, da bi šel. Ali sam/a živim v skladu z vrednotami, za katere si želim, da bi jih moj otrok ponotranjil? Ali imam take odnose, kot si jih želim za svojega otroka? Ali komuniciram tako, kot si želim, da bi znal moj otrok? Ali izražam čustva tako, kot si želim, da bi jih moj otrok? Ali se postavim zase, tako kot si želim, da bi se moj otrok?

Šele potem se osredotočite na besede. Največ kar lahko naredite za svojega otroka je to, da postanete oseba s kvalitetami, ki si jih želite v prihodnosti videti pri njem.