Ko dobim slabo oceno, mi teži “celo sorodstvo”…

Devetošolci mi med eno izmed razrednih ur pripovedujejo:

»Pri nas doma se vse vrti okrog ocen. Mama še skozi vrata ne pride, že vpraša, koliko sem pisal. Če me slučajno zagleda na kavču, je prvo vprašanje, če se nimam nič učiti. Groza nastane, ko jemo kosilo. Vse se vrti okrog mojega uspeha. Koliko sem pisal? Koliko so pisali drugi? Kdaj bom kaj pisal? Zakaj se še nisem učil? Najraje bi se izognil kosilom in večerjam s svojimi starši. Vedno morajo zraven »jesti« še šolo.«

»Vsa situacija se šele zaplete, če dobim nizko oceno. Ne bi o tem, kaj je za moje starše nizka ocena.Takrat se vsi zberejo, še oče pride od nekod, nona se pojavi ob pravem trenutku. Vedno ista zgodba. Moram se usesti, nona je na meji joka, mama se sprašuje, če bom sploh osnovno šolo naredil ali bom kar klošar postal. Oče grozi. In seveda zaplenijo mobitel in tablico.«

»Oh, popolnoma drugačna situacija je takrat, ko dobim odlično oceno. Najpogosteje mi rečejo, da naj samo pazim, da ne bo naslednjič drugače. Oče za dobro oceno sploh ne zve, saj nima časa za take stvari.«

Dragi starši, ali ste se prepoznali?

Šola ni najpomembnejša stvar v vašem življenju in v življenju vašega otroka. Otrok ni vreden spoštovanja in občutka varnosti le takrat, ko je uspešen v šoli. Mnogi otroci pa imajo točno takšen občutek: vredni so takrat, ko so v šoli uspešni.
Vedno znova na svojih predavanjih poudarjam: otroku moramo dati enako količno pozornosti ob prijetnih dogodkih kot ob neprijetnih, ob uspehu in neuspehu.

Saj poznate rek: Tisto, v kar vlagamo energijo, se kopiči.

Če imate najstnika, potrebuje najprej dober stik z vami. To pa pomeni, da mu boste prisluhnili, prisluhnili tudi takrat, ko vam bo na dolgo in široko razlagal, da ima še en mozolj več. To je zanj pomembno, to ga skrbi.

Glede učenja ne pridigajte, ne moralizirajte, ne »težite«. Pomagajte mu narediti načrt učenja, pomagajte mu postaviti cilje učenja in potem zahtevajte, da se načrta drži. Pohvalite trud, ki ga vloži v delo. Rezultat ni tako pomemben, bolj so pomembne delavne in učne navade.

Veste, s čim boste najstnika najbolj razveselili?

Če se boste dogovorili z njim, v katerem delu dneva boste namenili čas za razgovor o šoli, znanju, o ocenah. In samo v tistem delu dneva boste imeli dovoljenje, da govorite o tem, da zahtevate, da se jezite, da pohvalite otroka glede šole in učnega uspeha.
Ves preostali čas dneva pa namenite drugim vsebinam pogovora in dejavnostim. Namenite ga sebi. Namenite ga dobremu stiku z otrokom.

Ko se srečata sredi dneva, ga najprej ne vprašajte, kako je bilo v šoli. Saj skoraj vedno dobite enak odgovor, in sicer kratek in jedrnat: »Dobro.«

Razveselite se otroka, ko ga srečate sredi dneva tako, kot se razveselite dobrega prijatelja, ki ga že dolgo niste videli. Kaj vprašate prijatelja? Poskusite pozabiti na šolo in začnite pogovor s svojim otrokom kot z dobrim prijateljem. Ali mu poveste tudi kaj o sebi?

Le tako dajete svojemu otroku veljavo, pomembnost in sporočilo: »Mar mi je zate ne glede na šolsko oceno.«