Niti en svet ni popoln, niti en človek ni cel in niti ena hiša ni brez napak.

”Z branjem knjig ne usvojimo veščin, ki nam pomagajo živeti življenje. Življenje je neobvladljivi tok: upira se vsem poskusom zajezitve. Z branjem ne moreš priti do resnice. Vse kar je napisano, je izmišljeno – resnica se ne podreja besedam. Z branjem ne boš postal niti bolj srečen, niti boljši – ampak knjige moraš brati, da bi vse to razumel.” Miro Gavran, Klara

Tri povsem drugačne knjige, ki so v resnici zelo povezane. Na temo odnosov in sreče v odnosih lahko bralec izbira med skorajda neskončnim številom knjig. Morda lahko rečemo tudi, da v večini knjig hitro prepoznamo skupni imenovalec, da smo sami odgovorni za svojo srečo, da si sami izbiramo partnerje in da bomo šele takrat, ko bomo vedeli kaj si želimo in kaj dajemo, to tudi zahtevali. Vseeno pa mislim, da včasih naletimo tudi na pisce, ki to presežejo. Tokrat sem izbrala tri izmed njih.

Ingrid Divković najverjetneje poznate kot avtorico neleposlovnih del Vas j**e ego in Divja ženska. Je ženska, ki ima poseben pogled na svet, duhovnost in čustva. Njena razmišljanja so globoka in nekako res ženska. Ženska zato, ker se dotika tem, ki so bolj blizu ženskam, poudarja edinstvenost ženskega doživljanja in čustvovanja, bralec pa pri tem res nima občutka, da želi nakazati na našo superiornost, temveč le na drugačnost na katero bi morale biti ponosne. Teh tem se dotakne tudi v svojem prvem romanu Zdaj živim, ki ga lahko beremo kot lahkotno zgodbo o življenjih treh žensk, če se ji posvetimo nekoliko bolj pozorno, pa iz nje v vsakem stavku začutimo nekaj globljega. Tako lahko med na videz običajnimi dvogovori sledimo skriti niti življenjskih modrosti.

“Nana, zakaj si sama? Zakaj nimaš otrok?”

”Železni lonci te ne morejo objeti. Lepo postlane postelje ti ne morejo reči: rada te imam.”

Ko se zgodba razvija, se avtorica vse bolj posveti doživljanjem in čustvom vsake od protagonistk, kar tako dobro opiše, da bi lahko te odlomke človek nešteto krat prebiral.

”Morda sem čez nekaj let prav zaradi Elene in Nane ugotovila, da preživi samo, kdor nikoli ne pozabi, da niti en svet ni popoln, da niti en človek ni cel in da niti ena hiša ni brez napak.”

”Duša, ki ,,živi” pa ve, koliko življenja se skriva tam, kjer ga ne vidi, vendar obstaja neodvisno od nje. Za tako življenje je dovolj, da se ozreš v naravo in pogledaš drevo ter življenje na njem. Ko drevo raste v višino, mu rastejo tudi korenine. Neslišno, vendar močno. Ko drevo raste, prodira vse globlje vase. To življenje je v njem, v njegovih koreninah. Ni visokega drevesa z majhnimi koreninami, saj plitve korenine ne morejo prehraniti velikega drevesa. Tudi človek bi moral, ko raste, prodirati čedalje globlje in globlje vase, v svojo notranjost. Delati bi moral na sebi, da ne raste samo v telo, temveč tudi v duši in da se nikoli ne nasiti vsakdanjih trenutkov, ki so vselej več kot to. // Duša, ki živi, ve, da je najpomembneje dihati takrat, ko bi ta dih najraje požrla in preprosto izginila v njem. Takšna duša ne živi, da bi vrnila milo za drago, temveč odpušča tudi takrat, ko bi se lahko maščevala.”

”Iz lastnih izkušenj in vsega kar sem videl in se naučil, vam lahko povem, da tisti, ki nenehno pričakujejo, odbijajo, da so tisti, ki nerodno obljubljajo, razočarani in da tisti, ki nezadovoljno iščejo, ostanejo praznih rok. Ljudje si prav zato želijo vnaprej izvedeti kako se jim bo odvijalo življenje. A to ni mogoče.”

Po povsem ženskem pogledu na življenje, čustva in ljubezen, pa Bruno Šimleša, hrvaški pisec knjig s področja popularne psihologije in duhovnosti, predstavlja svoj pogled na ljubezen in srečno partnerstvo v najnovejši izmed njegovih knjig: Resnice in zmote o ljubezni. V njej povzema nekatere ključne ideje, ki jih je predstavil že v knjigi Ljubeznoslovje, dodaja pa tudi nove poglede na ljubezen in srečno partnerstvo. Odpira teme kot so vzgoja otroka – so otroci moji, tvoji ali najini? Dotakne se razlik med moškimi in ženskami, tudi razlike med ženskami, ki med kuhanjem sproti pospravijo celotno kuhinjo in moškimi, ki za seboj nič hudega sluteč, pustijo celovit ustvarjalni kaos. Poudarja, da si prepogosto izbiramo ”potencialne partnerje” oziroma ”pripravnike”, ne pa partnerjev, ki so že taki, kot si jih želimo. Tako smo kasneje nesrečni, ker se ne ”spremenijo” v take kot smo si jih želeli, ali pa tudi se, ker jih vztrajno spreminjamo sami. Bistvo njegove knjige pa v ospredje postavlja prav spoznavanje sebe. Pomembno je kaj mislimo o sebi in kako se počutimo s seboj. Čutimo svojo vrednost, smo samozavestni, kakšno je naše prepričanje o ljubezni, ljudeh, sreči? V zunanjem svetu neprimerno lažje spoznamo tisto, kar gojimo v svoji notranjosti. Kot da bi svet gledali skozi očala svojih čustev in misli – in ne le da pritegnemo tisto, kar nam je znano, kot trdi zakon privlačnosti, temveč to tudi lažje prepoznamo okrog sebe.

Vsem tistim, ki so doživeli prevaro, tistim, ki imajo glede zvestobe nešteto vprašanj in tistim, ki so sami varali, priporočam v branje knjigo Esther Perel, The state of affairs: rethinking infidelity, ki v slovenščino še ni prevedena, je pa v srbščino z naslovom Neverstvo. Priporočam jo tudi vsem, ki imajo za seboj že kar nekaj prebranih strani na to temo in tistim, ki imajo s tega področja že kar nekaj strokovnega znanja. Knjiga namreč ponuja celosten pogled na (ne)zvestobo – avtorica navede motive, čustva, potrebe, želje tako prevaranega, kot tistega, ki je prevaral. Dotakne se monogamije, ki je predvsem posameznikova izbira in poudarja, da tudi poligamija človeka ne reši pred prevaro, razočaranjem in izdajo, vse to se le izrazi v nekoliko drugačni obliki. S pomočjo tega res obsežnega pregleda nad temo, bralec ne dobi občutka, da želi avtorica zgolj opravičiti in navesti opravičila za tiste, ki varajo. Med branjem spoznaš, da razumeti, ne pomeni nujno opravičiti…

Če ste prebrali, ali se boste lotili branja katere od teh knjig – ali pa katere druge na to temo, se vnaprej veselim tudi vaših komentarjev in misli!

Kim Pletikos, dipl. psih.