Sreča.
Odprem facebook, še ena srečna slika. Popolna družina. Popolna služba. Popoln avto. Popolno urejeno stanovanje. Popolne počitnice. Popolno življenje. Srečno?
Kdo sem jaz, da bi sodila. Se pa sprašujem. Sprašujem se, kaj počnejo zares srečni ljudje. V poplavi srečnih življenj na socialnih omrežjih me vsak dan znova zadane kruta realnost nesrečnih življenj na ulici, doma, v šoli. Kje so vsi ti srečni ljudje?
Nisem pesimist. Rada vidim pozitivno okrog sebe, ker mislim, da to odraža tisto, kar nosim v sebi. Kljub temu pa velikokrat pomislim, da smo na napačni poti. Po eni strani težko rečem, da se ljudje ne ukvarjamo sami s seboj. Mislim, da je skrb zase postala moto večine ljudi. Jaz na prvem mestu. Jaz moram biti srečen, ker si to zaslužim. Vedno, vsak dan? Ja, vedno in vsak dan. Ne glede na vse. Bombardirani smo s tem, da moramo poskrbeti ZASE. Moramo slediti svojim sanjam in uresničiti vse svoje potenciale. Je sicer naše življenje sploh kaj vredno? Egoizem brez meja. Ki vodi kam? V boleče odnose, pomanjkanje topline, sebičnost, pomanjkanje žrtvovanja delčka sebe, za drugega? V dejanja, ki bolijo. V pomanjkanje ljubezni? Razdajanje na vse strani nikakor ni rešitev. Pa vendar. Če se vržem v časovno kapsulo, 50 let od tega dne – bom zadovoljna s svojim življenjem? Sem živela ali preživela? Bom zadovoljna s tem, da sem vse življenje skrbela zase, počela, kar sem želela in izkoristila vse svoje potenciale?
Če se vržem v časovno kapsulo, 50 let od tega dne – bom zadovoljna s svojim življenjem? Sem živela ali preživela? Bom zadovoljna s tem, da sem vse življenje skrbela zase, počela, kar sem želela in izkoristila vse svoje potenciale?
Ne verjamem, da kdo, kdaj izkoristi vse svoje potenciale. Gre za začaran krog, boj za obstanek brez cilja. Kdaj je konec? Kdaj sem dosegla cilj? Kdaj sem lahko zadovoljna s sabo? Z neprestanim spremljanjem vsega, kar mi še manjka, kdaj je dovolj? Kakšna so moja merila in kdaj bom imela vse, da bom lahko rekla, zdaj sem pa srečna? Kdaj sem dosegla točko, ko imam vse kar potrebujem in je vse kar bi dobila več, samo balast, ki k sreči ne doprinese veliko? Zakaj čakamo, delamo, ustvarjamo, se borimo, da bomo lahko… Kasneje srečni. Zakaj nismo raje srečni zdaj? Zakaj se ne obdamo z ljudmi, ki nas polnijo z energijo in so pripravljeni v odnos z nami vlagati enako, kot vlagamo mi? Ki se veselijo naše sreče in čutijo našo bolečino.
Kdaj sem dosegla točko, ko imam vse kar potrebujem in je vse kar bi dobila več, samo balast, ki k sreči ne doprinese veliko? Zakaj čakamo, delamo, ustvarjamo, se borimo, da bomo lahko… Kasneje srečni.
Kot psiholog se kaj kmalu srečaš z merjenjem inteligentnosti, ustvarjalnosti, osebnosti, podvrženosti stresu,… Kako pa je možno izmeriti srečo? Težko. Po eni strani govorimo, da stremimo k sreči, po drugi strani pa smo povsem zaslepljeni in nas naša dejanja vlečejo vse bolj stran od nje. Ker imamo ljudje radi udobje. Radi imamo ustaljenost. Ne maramo sprememb, ker so naporne. Ker od nas zahtevajo odločnost, samozavest in vizijo. Od nas zahtevajo, da se podamo v neznano. Brez garancije. Zahtevajo pogum.
No, obstajajo študije, ki kažejo na to, da je sreča delno tudi ”podedovana”. Ali se bomo v življenju počutili srečne ali nesrečne, je v 50% odvisno od naših staršev. Če so bili naši starši pozitivno naravnani, bomo od njih prevzeli to naravnanost. Na žalost velja tudi obratno. Eden od psiholoških pogledov na srečo predpostavlja tudi, da imamo ljudje ”termostat sreče”. To pravzaprav pomeni, da ima vsak od nas nek svoj nivo sreče, na katerem živi in h kateremu se vrača. Nek dogodek, lahko občutek sreče zviša ali zniža, ne glede na vse, pa se bomo vrnili tja, kjer smo začeli.
Vse je torej odvisno od prejetih kart. Za nekatere je lažje, za druge težje. Pa je res? Do neke mere sicer verjamem v to, da imamo začrtano pot. Vseeno mi je, ali jo začrta usoda, bog ali zvezde. Verjamem, da so nam nekatere stvari namenjene, nekatere pa ne. Možno je, da v to verjamem samo zato, da se lažje soočam z njimi. A verjamem tudi, da lahko spremenimo tok življenja. Verjamem, da lahko prevzamemo krmilo in zaplujemo tja, kamor si želimo. Vsak od nas ima to možnost. Pred vsakim od nas je odločitev, ki ni lahka in ki od nas zahteva vse. Zahteva, da se spoznamo, da ugotovimo, kaj je resnično naše in kaj priučeno. Da dovolj živimo, da imamo možnost spoznati vse svoje strasti, pa tudi vse, kar nas prizadene. Zahteva, da razmislimo, kakšne odnose si želimo. Kakšne partnerje, prijatelje in družino. Zahteva, da se soočimo z našimi dvomi, nesigurnostmi in strahovi. Zahteva, da spoznamo, kako iskreni smo lahko. S sabo in z drugimi. Kako zvesti in nesebični. Si želimo ob sebi nekoga, ki razmišlja in se obnaša tako kot mi? Če ne, kaj smo pripravljeni spremeniti? Kaj prinesemo v odnos dobrega in kaj slabega? Kaj nam je pomembno? Kaj si želimo in kaj zahtevamo? Česa ne bomo nikoli dovolili?
Preveč vprašanj in premalo odgovorov. Ko takole pogledam, je sreča daleč, manjkajo mi odgovori. Lahko poskusim, a mogoče nikoli ne prispem na cilj. Po drugi strani pa… Kaj pa če se mi zgodi, da bom srečna že po poti?
Kim Pletikos, dipl. psih.