Čustvene reakcije, ki jih v nas sproža življenje

Gotovo se vam je že kdaj zgodilo, da ste se v neki situaciji pretirano odzvali. Zdelo se vam je, da ste izgubili nadzor nad seboj in ste izbruhnili. Ko ste analizirali situacijo za nazaj, pa vam pravzaprav niti ni bilo najbolj jasno, kaj je bilo tisto, kar je v vas sprožilo tak odziv. Že res, morda je bil vaš sogovornik nesramen, morda je rekel nekaj, česar ne bi smel. Pa vendar veste, da bi se lahko odzvali tudi drugače, pa tega v tistem trenutku niste zmogli.

Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Odzvali ste se na podlagi čustev. Če želimo razumeti sebe in svoje vedenje moramo v prvi vrsti razumeti čustva, ki jih doživljamo.

Pogosto se zatakne že tukaj. Mnogi se od malih nog leta in leta urimo v tem, da bi učinkovito prikrili svoja čustva. Od nas se pričakuje, da se vedemo v skladu s pričakovanji, to pa najlažje naredimo tako, da svoja avtentična čustva potlačimo. Kako bi lahko pričakovanjem družbe zadostili drugače in predvsem – kdaj to pravzaprav sploh ni potrebno, nam nihče ne pove. Iz majhnih »strojčkov«, ki znajo dati čustva na stran, ki ne delajo drame, ki znajo potrpeti in ki so navajeni trdo delati, pogosto zrastejo zelo uspešni ljudje. Ljudje, ki dosežejo velike stvari. Ljudje, ki poosebljajo vrednote h katerim stremimo vsi – vztrajnost, delavnost, rezilientnost, odpornost na neuspehe, iznajdljivost. A to so pogosto tudi ljudje z eno veliko pomankljivostjo – ti ljudje niso povezani s svojim bistvom. Pogosto so ti ljudje tako odtujeni od sebe in svojih pristnih čustev, da se tega zavejo šele, ko pride do bolezni. Takrat navadno rečejo, da so se morali na novo naučiti poslušati sebe in svoje telo. Na novo so morali dojeti, da naše telo neprestano komunicira, da nam na mnoge načine kaže, kaj je za nas resnično dobro in kaj ne. Takrat se morajo naučiti prepoznati svoja čustva in se odzvati na njih. Na način, ki je družbeno sprejemljiv, a ki jim hkrati omogoča, da se počutijo dobro v svoji koži.

Pomemben del prikrivanja čustev je prikrivanje tako imenovanih »negativnih« čustev. Še vedno jim mnogi rečejo tako, čeprav danes vemo, da »negativna« čustva ne obstajajo. Vsa čustva so pozitivna, ker nam vsa sporočajo nekaj koristnega. Vsa čustva potrebujemo in nujno je, da jih doživljamo že kot otroci. Kot starši se moramo zavedati, da stavki, kot je: »ah, saj ni nič hudega« ali »ne joči, saj je vse v redu«, otroku prej škodijo kot koristijo. Na ta način mu sporočamo, da to, kar čuti ni ustrezno. Razumel bo, da je bolje, če teh čustev ne čuti oz. da jih vsaj prikriva in se obvlada. Na ta način pride do potlačevanja jeze, kopičenja žalosti, oblikuje se »superman osebnost«, ko ima oseba neprestano občutek, da ji nič ne sme biti težko in da z ničemer ne sme imeti težav. Kot že omenjeno, taki odrasli so pogosto uspešni, a žal izredno pogosto tudi nesrečni in izčrpani.

Ostajati v stiku s seboj je težka naloga. Marsikdaj bomo naleteli na dele naše osebnosti, ki nam niso najbolj všeč. Pogosto se bomo morali sprijazniti s tem, da druge potrebujemo bolj, kot bi si morda sprva želeli priznati. Včasih si moramo priznati, da nečesa ne zmoremo. Mnogokrat moramo na glas reči, da nam je nekaj težko. Vse to pa je tako izredno težko, ker se ob tem neprestano (zavedno ali nezavedno) prevprašujemo – bom tudi, če pokažem vse vidike sebe, za ljudi okrog sebe še vedno dovolj dober/a?